Gostilna Vernik

Mrenke in zajci

Zraven je kapelica, ob njej mogočni lipi, za hišo sta dvorišče in vrt, pod napuščem je bakreni zvon, skozi vrata pa je najprej šank, ker tukaj smo na vasi, pa čeprav se iz Ruš kadi in Mariborčani niso gostje, temveč domači. Zato smo sem prišli, ker smo lačni, domači zajec pa je specialiteta že 40 let, ker so mrenke tako Vernikove, dušeni jelen tako Šauperlov, grmada tako sočna in mi tako dragi gostje, da je na desnem bregu Drave Vernik gostilna, na katero se lahko vedno zaneseš.

Stene so svetlejše, mize večje, stoli mehkejši, pogrinjki lepši, krožniki oblikovalski, a zaradi vsega tega je počutje še bolj domačno. Vernik je namreč gostilna, v kateri je vsak dan nedelja. A ne tista, kjer so avtobusi pred vrati, temveč nedelja, ki smo jo izbrali, ker je gospodar ob šanku, natakar v zlikanem predpasniku, miza rezervirana, čeber na sredi jedilnice poln buteljk, mi, lačni in stalni, pa se naokrog s poštirkanimi prtički na kolenih in priborom za dolgi obed v rokah počutimo posebno in pomembno. Vernik je domačen na gosposki način!

Domača jetrna pašteta na domačem belem kruhu z bučnimi semeni ni modna kaprica, temveč gostoljubna dobrodošlica. Črna redkev z bučnim oljem in pohorska bunka z okisanim zeljem nista gostilniški narezek, temveč Vernikova sezonska posebnost. Goveja juha iz lokalne govedine nima le globine, temveč tudi domač nedeljski okus, ki pozdravi vse sodobne tegobe. Esihflajš ni štajerska spakedranščina, temveč sočna kuhana ekološka govedina zmešana s čebulo in regratom. Nihče se, torej, ne čudi, ker na koncu apfelštrudel ni le z jabolki, temveč tudi s skuto. Vernik ni le preprosta, domača, družinska, tradicionalna, vaška gostilna, temveč Gostilna Slovenija s štajerskim naglasom.

Besedilo: Uroš Mencinger, Šola okusov