Gostilna Ravbar
Ponedeljek - sreda: zaprto
Četrtek - Nedelja: 11.00 - 16.00
Tel: +386(0)5 73 46 180
E-naslov: info@gostilnaravbar.com
gostilnaravbar
Zakaj obiskati?
Pršut, kanelon, pečenka in še
Ravbar je domača gostilna, v kateri že več kot sto let ne moreš zgrešiti. Ni preveč fino, da ne bi bili plašči vrženi čez naslone stolov, a je zato lepo pogrnjeno. Ni predrago, da bi bili polni le dve mizi, a zato raje pravočasno rezerviraj. Ni predobro, da bi morali za mizo sedeti pet ur, a je tako dobro, da se ti ne ljubi več domov. Zato je Ravbar pravzaprav sosedova gostilna! Ker je pri sosedu vedno boljše kot doma, ker so Ravbarjevi sosedje Italijani, ki so zato raje na tej kot na svoji strani, ker je dober sosed zlata vreden. Vedno ima v pečici kaj hrustljavega in sočnega!
Pri Ravbarju vsi govorijo drug čez drugega, slovensko, italijansko, kraško, ljubljansko, vsa omizja so velika kot bi vsi imeli rojstni dan in zato v kuhinji že vsega zmanjkuje, v treh Ravbarjevih jedilnicah in na vrtu pa je še vedno polno in glasno. Ko pade mrak, se kar vozijo in hodijo k županu, pritikajo stole k veliki leseni mizi, naročajo vsak zase ali včasih kdo tudi za vse skupaj, in razpredajo, se smejijo ter prepričujejo, kot da doma nimajo televizije, v žepu telefona, jutri pa službe.
V kuhinji sta Nataša in Ivan s starimi recepti, sin Aljoša pa z novimi. In tako družinsko je pri Ravbarju že od 1888! Spisek ”danes smo pripravili” je tako dolg, da se mora sestra Alica ob mizi vmes odpočiti. Čeprav so njoki z gobami, rezanci s tartufi, ravioli z grahom in kozjim sirom, pa so Ravbarjeva posebnost kaneloni. Takšnih ni nikjer drugje v Sloveniji! Vse to so preproste jedi kraške in naše kuhinje, od pršuta do češpljevih cmokov, od pečenk do taljat, od kifljev do peperonate, od jote s kožarco do, zakaj pa ne, če smo tako blizu meje, ljubljanskega zrezka. Toda zato so pri Ravbarju preprosto boljše kot drugje!
Besedilo: Uroš Mencinger, Šola okusov
Prikaži večKaj priporočamo?
Pri Ravbarju nihče ne gleda jedilnega lista, ker vsi raje poslušajo, in nihče, čeprav je stara županova gostilna tako priročno ob (avto)cesti in (italijanski) meji, ne pride le mimogrede, ker so tukaj vsi najraje mimojede. Za pršutom so pašte, v katerih je Ravbar prvak, potem pečenke, ker pri Ravbarju je vikend že od četrtka, in nato še sladko, ker se še nihče ni uspel upreti. Ravbar ne kuha nič drugega kot vsi, ki imajo za vikend čisto polno, med tednom pa le malo manj. A to, kar vsi poznamo in imamo radi, skuha Ravbar tako, da je – boljše. Pa še kanelon!
Prostor
Ravbar je srčika svojega Dola, ki ni (le) pri Vogljah, temveč so vsi pri Ravbarju. Na parkirišču se dogaja kot na avtobusni postaji, na terasi je promet za stalnim omizjem kot na promenadi, ob šanku se za mizami drenjajo kot na plaži, jedilnici sta pogrnjeni kot na svatbi, in posebna soba je kot doma.
Vinska ponudba
Na Krasu je preveč dobrih vin in na Primorskem preveč znanih vinarjev, da v Ravbarjevi kleti ne bi bilo tudi buteljk za bolj zahtevne. Toda, ob teh jedeh je najboljši teran, od pozdrava pri šanku do štrukljev pri mizi. Kar čutiš, kako se ti krvna slika popravlja. Teran Ravbarji pridelujejo sami, iz Vipavske doline pa je na kvartine Colja belo (Mitja Colja, Steske).
Izbrane jedi iz menija
Kraški pršut
Kraški pršut pršutarne Ravbar, ki je malo višje v vasi (Oštirjeva kmetija); olive, koromačev cvet, in domača melona. Žal je tudi tukaj staro navado, da se pršut pri Ravbarju reže na roko, izpodrinila berkelca, toda vonj je neizprosen in barva je živahna, zato so prsti pri oblizovanju v nevarnosti. Pršut je na Krasu doma in pri Ravbarju tako tudi diši!
Dimljena postrv
Dimljena postrv (Bubec, Ilirska Bistrica) , narezane kumare, domače robide, koromačev cvet, kaprin plod. Da želi ponujati ”le” preprosto dobro, Ravbar ne skriva, temveč poudarja. Kumare so zdaj domače in postrv, ki je dim ni ubil, temveč okrepil, jih ima rada za začetek prijetnega posedanja na polni večerni terasi, ko vemo, da nas čaka še veliko izzivov. Bodite pozorni na podrobnosti, ker te odločajo, ko preprost ni le dobra, temveč boljša.
Goveja tagliata
Goveja tagliata z zelenjavo na žaru (paprika in bučke), rukola in na rezance narezan parmezan. Oljčno olje Boris Sabadin, Koper. Se da še bolj preprosto? Ne! Da se kvečjemu več(je), saj je večna konkurenca taljati pri Ravbarju florentinec. Vprašajte, chefa, kateri kos je najbolj uležan, in sebe, kolikšen kos zmorete. Oboje je mesna gostija! Meso je prav zapečeno (skorja) in pečeno (sredica), prav mehko, sočno in mesno (uležano). Pa še to: da je ”navaden” kos kravjega hrbta poseben, odloči tudi vse tisto, česar ob njem – ni! Nobene posebne omake, nobene moderne dekoracije, nobenega fensi krožnika, le ”staromodna” rukola in parmezan, malo popečene paprike in omaka, ki se naredi sama, iz mesnega soka, ki ga ni preveč, ampak dovolj, da ga sami zalijemo z olivnim oljem in začinimo z grobo mletim poprom. Ko meso, potem tako!
Kifeljci
Kiflji, svaljki, luleki, kifeleti, kifeljčki …, kakor koli jim že pravijo, na Krasu so obvezni. Niso povsod enako dobri. Tudi pri tem je Ravbar v vrhu; ker so majhni kot luleki, ne pa veliki kot podkve, ker so enakomerno zapečeni, ne pa eni ožgani, drugi bledolični, ker je sredica vroča, da se spečeš, ne pa močnata, ker je še surova, in ker so – dobri. Odločite pa se sami, jih boste ob mesu namočili v omaki, ali pa po njem v sladkorju, da bodo še za sladico.
P.s. ”Obvezna” Ravbarjeva priloga je tudi peperonata (pražena paprika s čebulo in paradižnikom).
