Zakaj je pri Šempetru potrebno zaviti z avtoceste na staro rimsko cesto? Zato, ker je Privošnik čisto navadna gostilna … V kateri pa je vse dobro! Že 150 let se tukaj ustavljajo furmani, popotniki, lokalci in vsi drugi lačni, ne radovedni, vsak dan, ne le enkrat (in potem nikoli več). Ustavljajo se zato, ker je vedno tako, da so najljubše jedi pripravljene, pivo ohlajeno, solata z vrta, fižol z ocvirki, palačinke z orehi, štrudelj iz sadovnjaka, svaljki, cmoki, štruklji in rezanci pa z drobtinami. V Privošniku se morajo čim večkrat ustaviti zato, da se v svetu, ki se nevarno spreminja, prepričajo, da je v ‘hramu tradicionalne slovenske kuhinje’ vse še vedno dobro in s tem na varnem.
V Privošniku so, namreč, vse jedi hišna specialiteta, ne da bi bila katera med njimi nekaj posebnega. Furmanski zrezek, hišni želodec, savinjski žlinkrofi, široki rezanci, ocvrt pišek, pečenka, golaž, obara, solata, slivovi cmoki, ajdovi štruklji, jabolčni štrudelj? Saj to vsi poznamo, od nekod in od nekoč! Toda, kje je še takšna tradicionalna, domača, družinska gostilna, ki ima vse to in le to, brez vseh drugih motečih dejavnikov?!
Le Privošnik s stare rimske ceste v Šempetru je še takšna furmanska gostilna, v kateri imajo že 150 let vsi Franciji navzgor spodvite dolge brke, hišno jetrno pašteto pa s sladko čebulo prodajajo kot sladoled!
Besedilo: Uroš Mencinger, Šola okusov

Na eni strani imamo veliko ‘domačih’ (gostiln), ki bi bile rade tudi tuje. Na drugi strani pa preveč finih (restavracij), ki bi bile rade tudi preproste. Ne enim in ne drugim ne uspeva, ker je na sredini premalo Privošnikov! Ta je namreč tako furmanski, da električne vprege zavijejo z avtoceste zaradi njegovega furmanskega šempetrca. Tako tradicionalen, da mladina naroči craft Francija zaradi piki-piki. Tako družinski, da ima ocvrta piška vsak dan rojstno dnevno zabavo na terasi. Tako domač, da imajo vsi radi cmoke, štruklje, štrudlje in ocvirke, ki jih doma več ne dobijo. In tako naš, da nam je pri Privošniku vse dobro!
Privošnik ima sredi Šempetra veliko parkirišče, senčni terasi, pivski vrt, dnevno sobo za domačine okrog šanka in jedilnici za lačne in žejne furmane od blizu in daleč. V domačnem ambientu je veliko spominov in spominkov, toda tudi veliko podrobnosti, ki starega Privošnika ohranjajo v dobri in urejeni kondiciji.


Privošnik je pivska gostilna, ker je njegovo pivo vedno in naravno mrzlo - hladi se v domači hladilnici, ohlajeni na sedem stopinj - in ker ima v Privošniku pivo - jedilni list.
Še vedno enaka (ista?) deska in na njej še vedno enako domače dišeč Savinjski želodec! Še tista vejica peteršilja, ki edina sme na staro desko, je nostalgična. V majhni porciji je deset rezin, kar pomeni, da je dovolj za dva in za začetek. Ker želodec na mizo dovolj hitro pridiši, je v ‘pozdravnem’ vrčku še dovolj sladkega ječmena in grenkega hmelja, da nič ne tekne bolj od lokalnega želodca. Še posebej, ker je zraven, saj je ni bilo v pozdravu, tudi hišna pašteta.
Ob narezku si ‘povsod’ želimo še kaj kislega in zelenjavnega. Ne pa pri Privošniku … On namreč hoče, da se posvetiš le hišnemu, torej posebnemu, želodcu. Lahko tudi – za domov.
