Osrednja Slovenija | Ljubljana

Gostilna pri Žabarju

Naslov
Viška cesta 40
1000 Ljubljana

Zemljevid

Odpiralni čas
Ponedeljek - Petek: 12.00 - 22.00
Sobota in nedelja: zaprto

Kontakt
Tel: 386 1 423 2462
info@prizabarju.si

Spletne strani
pri žabarju

Zakaj obiskati?

Gostilna pri Žabarju je ljubljanska gostilna s tradicijo: na Viču strežejo gostom že več kot sto let. Stari del gostilne, ki je nastal pred 2. svetovno vojno, lahko sprejme 35-40 oseb, novejši del pa do 50 ljudi. V poletnem času se v primeru lepega vremena dogajanje preseli na letni vrt v hlad starih kostanjev.

Gostilna pri Žabarju je znana predvsem po specialiteti ljubljanskega Barja, ocvrtih žabjih krakih, ki ohranjajo tradicijo gostilne, po njih je gostilna tudi dobila ime. V njihovi stalni ponudbi so tudi tradicionalne slovenske jedi in slovenska vina iz različnih vinorodnih okolišev. Ponudba gostilne je klasična, vendar sledi sodobnim kulinaričnim smernicam, svoje barve dodajo letni časi in slovenski običaji. V zgornjih prostorih so na voljo tudi prenočišča. Njihova klasika so telečja jetrca pa tudi domača žolca s čebulo in bučnim oljem.

Vabljiva je tudi ponudba iz njihove slaščičarne, ki se nahaja ob gostilni. Vsak dan spečejo sveže in okusne torte v ponudbi pa imajo domač sladoled z neskončno vrsto različnih okusov.

Pri Žabarju pravijo, da je pomemben dober in pristen odnos do strank in te odnose želijo negovati na dolgi rok.

V začetku je bila gostilna. In na istem mestu je še danes. Robežnikovi si želijo, da bo tako tudi ostalo. Kraj, kamor boš lahko prišel vedno, ko boš žejen ali lačen, ali ko boš samo potreboval malo družbe.

Prikaži več

Kaj priporočamo?

Če bi bilo pri Žabarju vse popolno, ne bi bilo tako dobro. Ker to je hrana za vsak dan, zato nič hudega, če kuharji ne pozabijo na češnjeve paradižnike in kodrasti peteršilj, saj so krožniki vroči, postrežba je hitra, gospodar rad prisede, meso je s Kočevskega, vino iz Višnjevika, telečja krača iz krušne peči pa ne potrebuje novih kuharskih tehnik. Za stalne goste, ki imajo vsak teden resen pomenek o starih časih ob štefanu Sirkovega novega letnika, sta telečja obara ali goveji golaž. Za kosilo, ker za večerjo je že zmanjka, kar tudi veliko pove, je telečja pečenka. Za tradicijo so žabji kraki, tako sveže ocvrti, da je ustna votlina hitro razvalina. A ne le to! Za žejo je v stari domačiji točilnica, ki je urejena etnografsko, toda domačno, nad njo so tudi prenočišča, in za mlade so pri starem Žabarju hišna posebnost sladoledi. Pa za vas? Brez skrbi, ker je Žabar ljubljanska gostilniška institucija, je ob starem viškem gasilskem domu dovolj veliko parkirišče.Prikaži več

Prostor

Ob šanku z gostilničarjem je velika miza s stalno družbo, ki se celo leto greje ob lončeni
peči. Za njo je majhna izba vedno polna, zato je na drugi strani še na jedilnica v dveh
nivojih. Ker pa je Žabar še vedno stara krčma na robu mesta, je dvorišče velik vrt pod
bujnimi kostanji.

Vinska ponudba

Ko prinese jedilni list, natakar na mizo postavi najprej vrč z vodo. Ko se pozanima za
vinske želje, najprej pove, da imajo stalni gostje najraje Žabarjevo vino, ki je od Aljaža
Sirka z Višnjevika, nato pa povabi na ogled vinske omare, v kateri je tolikšna izbira, da je
Žabarjeva vinska karta (50 etiket) gostilniško vzorčna!

Izbrane jedi iz menija

( Jedi narekujejo sezonske sestavine )

Domača pašteta (Domača pašteta)

Domača piščančja jetrna pašteta; maslo, narezani paradižnički, kodrasti peteršilj, opečen toast. Popečen toast je sicer iz celofana in tudi maslo je iz trgovine, toda pašteta je temna, krepka, dišeča, domača. Ni nežno, fino, majhno, je pošteno, bogato, jetrno. Žabarjeva pašteta je prepoznavna in hišna!

Jezik (Jezik)

Goveji jezik v solati; čebula, bučno olje, bučna semena, korenje, trdo kuhano jajce. Ko malo popopraš, vzameš globoki krožnik predse, četudi si je delil sredino mize, in vztrajaš, dokler mu ne prideš do dna. To pa zato, ker si vesel, da si z jezikom kuhar ni dal duška, temveč ga je naredil le tako kot bi si ga sam doma. V tem pa je tudi ‘skrivnost’ domačih gostiln, zakaj so tako domače!

Gobova juha (Gobova juha)

Ko natakar zajame sapo za naštevanje, začne z: ”Juhi sta danes dve, goveja in gobova.” V tradicionalni slovenski gostilni ne gre brez juhe. Že to, da te Žabar ob goveji vpraša, kakšno zakuho želiš, ko našteje vsaj tri, je več od gostilniške klasike. A tudi gobova juha ni čista klasika, saj je krompirjevo gosta, tako da so gobe – izven sezone – pravzaprav dodatek, ki gostljatost le znano odišavi. V tem letnem času smo najboljše (najmanjše in najbolj čvrste) jurčke pač že zdavnaj pojedli, zato nam ostanejo le še ti, ki so v juhi ‘spolzki’. Vzamemo v zakup, ker je glavni okus

Žabji kraki (Žabji kraki)

Ocvrti žabji kraki in tatarska omaka. Odkar se slovenske žabe ne bojijo več sladokuscev, temveč le še prehitrih voznikov, žabji kraki niso več takšna posebnost, da bi jih jedli le enkrat letno. Zdaj so – iz uvoza – pač vedno. Ima zato Žabar več konkurence? Ne, nasprotno, še manj! Kdo pa si upa tekmovati s takšnim specialistom?! Torej so ocvrti žabji kraki, čeprav imajo tudi tržaško pomokane, še vedno takšna hišna poslastica, da se jih je le z rokami, ker si potem po vsakem grižljaju oblizneš prste. Panada, ko prispe, je vedno tako vroča, da jo je potrebno popihati, noge pa tako tanke, da je meso čisto mehko. Žabar, pač.