Saj morda je še kje skoraj tako dobra, toda tam se ne imenuje tako. Pohana kura pri Stari lipi je mariborska znamenitost, kot stara trta, oziroma, Zlate lisice ni več, toda Pri lipi je ocvrt piščanec še vedno enako zlato zapečen. Saj je veliko lip pri nas, tudi na Lackovi jih je za cel drevored, in tudi slovenskih gostiln je kar nekaj, ki imajo enako ime, toda tako kot je Stara lipa le ena, je tudi pohana kura le - Lipina.
Prava stara, tradicionalna, slovenska gostilna, ki se je znala upreti skominam mladosti in je tudi v tretji generaciji še vedno z jedmi, okusi in gosti prve. Članstvo v takšnih gostilnah se prenaša z doto, oporoko in geni. Ata natoči, mama nadzira, hči pa gospodari tako, da je vedno polno. Gostilna Pri lipi je zgled, kako mora in kako lahko tako dolgo, tako dobro in tako uspešno funkcionira (le) družinska gostilna! Tako, da je stara kuharica šla po 46 letih v pokoj, a je nove pred tem vsega naučila. Da bi bilo veliko parkirišče lahko polno od jutra do jutra, a je le od zgodnjega dopoldneva do poznega popoldneva, da sta nedelja in ponedeljek družini sveta, da rezervacije sprejemajo le na fiksni telefon, a ga ne dvigujejo, ko je gneča … Da so tudi gostje družina, zato komaj preživijo tista dva tedna, ko so Tašnerji na dopustu, z lastnega dopusta pa se nikoli ne vračajo v nedeljo, saj bi jih sicer še doma do torka preganjalo domotožje.
Pri lipi je vedno polno, ker tukaj vsi vedo, po kaj so prišli. Te porcije tradicionalne gostilniške domačnosti - od “goveja ali gobova, danes pa imamo tudi bučno?”, do pohane kure ”s kožo ali brez?”, ker vmes se ve, da bo najboljša solata, na koncu pa še najboljši štrudl -, si nočejo kvariti z branjem jedilnega lista, z naročanjem vinske spremljave, z odstranjevanjem okraskov s pečenke, s sabljanjem noža in vilic pri glodanju kure. V Lipo že pridejo veseli, saj jih na daleč pozdravlja znani vonj, in iz Lipe gredo veseli, ker vedo, da se bodo kmalu vrnili.

Kje še pohano kuro tolikokrat ješ, a se vseeno vedno znova pri prvem grižljaju spečeš? Kje se spečeš, a ima cvrtje vedno enako, enakomerno, živo, svetlo (ne črno) barvo? Kje je najprej vedno enaka barva, a potem tudi vedno enak hrsk? Kje je zunaj tako hrustljavo, znotraj pa nikoli nič 'krvavo'? Kje je meso enako sočno, naj bo belo ali temno? Kje si vedno obljubiš, da naslednjič ne boš spet pohane kure, saj tudi vse drugo tako dobro diši?
Seveda, od pohanega smo odvisni in zato je cvrtje zdravstveni, družbeni problem. Toda, Stara lipa tega problema ne poglablja, temveč ga zdravi! Kajti, ko enkrat spoznaš, da je Lipina pohana kura boljša od vseh drugih ocvrtih plošč, postaneš izbirčen in hodiš le še k Lipi. To pa ne gre vsak dan, pa četudi si sosed. Lipina pohana kura je, namreč nekaj posebnega, ne pa vsakdanjega!
Štiristo in še več-letna lipa je tako mogočna, da na letnem vrtu pred njenimi plodovi juhe, kure in štrudle ščitijo še brajda in širok napušč. Po širokih stopnicah se zavije najprej za točilni pult, ker tam ima družina svoje stalno omizje. Glavna jedilnica je vedno nabito polna in glasna, saj se v njej vsi poznajo že od otroštva, v zadnji se eni radi skrijejo, drugi pa celo pogovarjajo, za majhna praznovanja in velike posle pa sta še dve posebni sobi.

