Gostilna Pr Čop

Hiša Čopovih okusov

Pr Čop je še tista stara in prava gostilna, s katero živijo cela družina in več njenih rodov, ter zaradi katere živi še cela (hribovska) vas. Cene so prijazne, porcije so obilne, od bika in pujsa nič ne ostane, zdaj so borovnice, potem bodo jurčki in nato bo sosed poklical, da mu je obrodil debeli krompir, včeraj so Čopovi v glavnem mestu pogostili 400 ljudi, v nedeljo jih bodo doma 250, danes je jedilnica polna lačnih gostov, jutri bo viteška dvorana polna poročnih, nekdaj najmlajši kuharski mojster v Sloveniji pa vse to obvlada in zmore, ker vstane ob petih in je do dvanajstih v kuhinji, potem pa gre med goste.

Z njive na krožnik postavlja Lojze Čop na krožnike grajsko in kmečko, po svoje in zasavsko vse tisto, kar na kmetiji 800 metrov visoko Čopovi pridelajo in naberejo sami ter odkupijo in zamenjajo pri sosednjih kmetih. Na kmetiji je gostilna, v gostilni je trgovina, v trgovini pa pošta, za prevoze poskrbi mama, za catering sin, za sadjevec oče in za znano Čopovo gobovo juho zvesti nabiralci, zato Podhumčanom ni treba v dolino, vi pa morate iz doline, saj se v Hiši domačih okusov začne z domačo pašteto, konča z borovničevim zavitkom, vmes pa so chefove in zasavske jedi, od svinjske ribice s čebulno pito do grenadirmarša s polžki, funšterca na ocvirkih, pečmuha s fižolom in jabolki, krompirjevega krumpantoča s slanino in česnom, zajčjega ajmohta z vaseršpoclji in, seveda, zasavske jetrne klobase s proseno kašo.

Že nedeljsko kosilo je nekaj posebnega, saj je najprej sprejem, s hišno pogačo z ocvirki ter s sokom, vinom ali žganjem, nato pa je vsega po pet. Jeseni je pri Čopu skupaj cela vas, spomladi pridejo Čopi z vseh koncev sveta, vmes pa vabljeni vsi na koline ter učno uro iz kmetskega podjetništva.

Besedilo: Uroš Mencinger, Šola okusov