Domače je lahko tudi najboljše!
Na terasi so skupaj žejni in lačni, na tabli pred vrati smo vsi enaki, na vrtu zobajo skupaj muce in kokoši, za štamtišem smo sami domači, v jedilnici salame dišijo po starem in postrvi po novem dimu, zato se v njej družijo tako golaževi kot chefovi gostje. V takšnem Krištofu, kjer je še pot na WC izlet, se počutimo prijetno!
Krištof je družinska gostilna, v kateri mama zjutraj prinese z vrta sveže rože za na mize, brat v domačem kurniku chefu nabere jajca, Krištof pa je vedno tam, oziroma je že med vrati, ko še čakaš, da te avtomobili spustijo čez cesto.
Čeprav Krištof že dolgo ni več le vaška gostilna, temveč je ena najboljših slovenskih gostiln, je v njej še vedno najbolj pomembno, da je predvsem - dobro. Zato veš, kaj te čaka, in zato se tega veseliš. Jedi se, namreč, spreminjajo, ker chef Uroš Gorjanc zna in je rad izviren, saj dela s kakovostnimi, lokalnimi, naravnimi, sezonskimi, svežimi, najboljšimi sestavinami. Zato lahko vedno povprašate po gosjih jetrih ali slovenskih zorjenih steakih, ali pa se vam lahko mudi in si naročite le kranjsko s hrenom in gorčico, toda tako kot je klobasa pri Krištofu le Hribarjeva, so tudi jedi, ki jih svojim gostom priporoča, le Krištofove.
Besedilo: Uroš Mencinger, Šola Okusov
V Krištofu lahko sediš tudi pri šanku, ob golažu in obari, ali pa na terasi, ob prometu in veganski sarmici. Toda v Krištofa greš, čeprav še vedno ne veš, zakaj ima na steni tisti pisan Brdov vitraž, ker ima na mizah tako snežno bele pogrinjke. To je tisto gostilniško gostoljubje, ki ga marsikje iščeš zaman, v Krištofu pa se lahko zaneseš, da bo na sredini stare, lesene, domačne jedilnice polne organiziranega nereda in črno belih spominov, vedno veliko steklenic, v leseni salamoreznici vedno kakšna bio klobasa, ti pa vedno za isto mizo z vedno drugačnimi chefovimi jedmi. To je gostilna, v kateri si sam izbereš, kar ti Krištof priporoča.
