Gostilna Francl

Za KolesCe je mesto le skok čez železnico, toda pri Franclu ste na kmetih, če se še spominjate, kako je bilo včasih tam luštno. Za kravate so klopi pretrde in za pete tla niso dovolj ravna, zato narodne noše niso izginile, saj so še vedno na krožnikih, četudi so natakarji po novem v finih predpasnikih. Če se gredo drugje slovensko kuhinjo tako, da kuhajo le to, kar si vsak dan želimo na domači mizi, je Franclova kuhinja tudi po odhodu Zaverškov ohranila oboje, tradicijo in izvirnost.

Čeprav je potrebno zaviti čez Savinjo, so hišna posebnost žabji kraki še vedno zaradi hišne omake. Čeprav se začne s finim pozdravom, je zaradi jetrnih štrukeljcev uvodna vedno kurja juh’ca. Čeprav je Franclov piščanec še vedno celo leto glavni, je za ta velik ‘beštik’ najboljše sezonsko izbrati. Čeprav se zavije pod železnico k Franclu hitro za Celjem, je za gradom najboljše, kar je pečeno, krače ali ličnice, počasi. In čeprav se je od tukaj včasih na Celjsko kočo šlo peš, se tudi zdaj, ko se gre s kolesom, konča s hišnim čokoladnim pudingom.

Že veliko več kot 100 let je Francl preprosto dobra gostilna. Zato je najbolj pomembno, da na kar so babice kuhale, mi pa potem vse pozabili, vabi zdaj nova Franclova generacija. Čeprav se piše drugače, je še vedno za vse Francl.

Besedilo: Uroš Mencinger, Šola okusov