Gostilna Dvor Jezeršek

Angleško pečen goveji hrbet, majoneza čemaža, sladko kisla rdeča čebula, praženi lešniki, oljčno olje. Rostbif kot stalnica, ker je angleško pečen goveji hrbet vedno bil ponos ”boljših” gostiln. Po Jezerškovo, ker je meso z blagovno znamko (360°), ki zagotavlja kakovostno slovensko zorjeno govedino, z nadgradnjo dodatkov, ki niso le okraski, temveč del (nad)okusa (kombinacija sestavin, lešniki-čemaž-čebula, olje), skrbnostjo priprave, ki se posveča podrobnostim (sladko kisla rdeča čebula, praženi lešniki, čemaž kot majoneza). In, spremenljivko, ki jo zamenjuje letni čas (spomladi je čemaž).

Prežganka, prah suhih jurčkov in garam masala, ocvrt rumenjak v panko drobtinah, zeliščni legir. Ko na Dvoru okušaš Slovenijo in njeno kulinariko, si vesel, ker ne spoštuje le preteklosti, temveč tudi uči za prihodnost. Po gostilniško povedano, ne drži se kot pijanec plota tradicije, temveč jo spoštuje z razgledanostjo. Po starem slovenskem običaju si želiš naročiti govejo juho, saj je dvakrat močna, a te prijazna gostoljubnost prepriča, da je prežganka boljša, saj je chefova. In četudi bi bila le navadna prežganka, bi bilo priporočilo na mestu, saj je že zdavnaj pozabljena, na Dvoru pa (tudi) oživljajo. Tako pa prežganje ni prav nič ”revno”, saj je juha bogata, z jurčki, s čimer Dvor ob goveji ne potrebuje še druge slovenske jušne gostilniške klasike, in rumenjakom, ki juho, četudi ne steče, kot bi si vedno želel, dopolni hranilno, hrustljavo in sodobno. Ščep garam masale ni le eksotičen, temveč okus začini, ko kot klasična začimba okusa s sladko pekočino doda prijetnost. Zaradi tega ne pogrešaš (preveč) prežgankine ”obvezne” kumine, ki ni več po večinskem okusu.

Nadevane hišne testenine s skuto in lešniki, rakova omaka, kozice in Jakobova pokrovača, drobljenec zorjenega sira. Ker želimo v gorenjski gostilni okusiti vso Slovenijo, je takšna paštica logična, saj je vedno in povsod všečna. Da pa jed ni (le) generična, so izgovor za kozice in pokrovačo hišni tortelini, z izstopajočim nadevom, ter žametna omaka, z morsko osnovo (iz rakov).

Počasi pečeno jagnječje pleče, grahov pire s špinačo in meto, solatka korenja z medom in gorčičnimi semeni, naravna omaka s timijanom. Gostilne imamo radi, ker kuhajo preproste jedi. A najraje imamo tiste gostilne, ki ne kuhajo le preprosto, temveč dobro. Tudi med dobrimi gostilnami pa so nekatere še boljše. Označuje jih zvon Gostilna Slovenija … Ta jagenjček na Jezerškovem Dvoru je takšna jed, ki ni le preprosto dobra, tudi ne le preprosto boljša – je, namreč, preprosto najboljša! Pa smo spet pri poslanstvu Kulinaričnega središča – da je vzor! Ta jagenjček bi moral biti za izpit vsem gostilniškim kuharjem in (njihovim) chefom, kako dobre – najboljše! – morajo biti hišne gostilniške jedi. Vsaka slovenska gostilna potrebuje vsaj eno takšno ”specialiteto”!

Pa je ”le” mehko in sočno jagnječje pleče, le v rjavi, osnovni, jagnječji omaki, le s preprosto sezonsko prilogo, pretlačenim grahom, z dodatkom špinače, in le s korenčkovim okraskom, ki je le solatno mariniran … V tem je bistvo: le malo je potrebno, da je rezultat najboljši, a to malo je največ. Ker potem takšno jed ne le poješ, temveč si le po takšni jedi tudi – srečen!