Šajna kuha, ne pa ustvarja. Za dobro gostilno je to tudi pogoj, saj ustvarjalnosti ne iščemo v tradicionalnih gostilnah in v njihovih borjačih. Na zaprto dvorišče kraške domačije, kjer nam nihče ne bo meril, koliko terana bomo popili, gremo, ker vemo, kaj bomo naročili; če ne, pa bomo malo pršuta, ki je od sosedov, kakšno pašto, ki je tukaj najboljša, in potem štrudelj, ki ima ravno sezono.

Ker je Šajna na idealni lokaciji, blizu avtoceste in sredi Krasa, čez cesto največje pršutarne, v vzorčno obnovljeni stari kraški domačiji, z gankom in sobami, s starinami in stalnimi gosti, z borjačem in vodnjakom za visokim zidom, izza težkih vrat vhodnega portala, ki jih je tako prijetno odpreti, je to tista kraška gostilna, v kateri je potrebno tudi prespati! Ker Vera še vedno prva vstane in ko vpraša: ”Jajca s pršutom ali z jurčki?”, nikoli ne počaka na odgovor, temveč kar sama odloči - oboje. In če se pod murvo in orehom dovolj dolgo zasedite, mladi gospodar že zgnete testenine za kosilo. Potem pa tako ni več daleč do večera, ki ga začne točno ob šestih stalno omizje za kamnito mizo. Zato iz Šajne ne greš prej kot po treh dneh.
Kraško zaprto dvorišče, ki ne pozna burje, elegantno starinska jedilnica, ki ne pozna dolgčasa.


Na domačiji je (odprto) belo šardone, rdeče pa, seveda, teran. Za bolj vinsko zahtevne je na vinski karti 70+ etiket kraških, briških in vipavskih vin. Posebej so izpostavljeni kraški vinarji Renčelj, Pietra in Sanabo.
Hišni rezanci s poletnimi tartufi. Ker so hišni špageti posebej dobri, imajo od tega korist tudi širši (tagliatelle) rezanci. V masleni omaki z več smetane, s katero pa vseeno ne pretiravajo, pod tartufi niso le dobra zamenjava za povsod prisotne fuže, temveč tudi tartufi z več navijanja pridejo lahko bolj do izraza. Ker so poletni, so resda neprimerno manj aromatično ”divji”, a zato zaradi neprimerno nižje cene pridobijo na gostoti oblancev. Dobijo, skratka, poletni smisel.
Štrudelj z marelicami. Štrudelj je pri Šajni vedno, a vedno je sezonski. Ko je čas marelic, so tako sočne, da štrudelj sicer izgubi sloje in obliko, a to mu je pravzaprav - odlika.
