Gostilna Ančka
Zakaj obiskati?
'Dobrodošli v Sloveniji,' reče stevardesa, ko letalo pristane na brniškem letališču. Potniki pa v en glas: 'Kje je najbližja gostilna s pristno slovensko hrano?' Eno krožišče naprej od odcepa za avtocesto, se oglasi odgovor. Takšna lokacija je zlata vredna, zato je ob dobri gostilni tam tudi prijeten hotel(ček).
Ančko moraš imeti rad! Zato, ker se v njej ne moreš sprenevedati. Povsod drugje imajo gostje alergije, kaprice in glasbene želje, le v Ančki pa nočejo niti drugačne skodelice za juho, kot so je vajeni. Ančka ti odkrito pove, kaj imaš - najraje!
Dobra domača gostilna mora biti prepoznavna. Imeti mora nekaj, česar druge nimajo. Ali pa ravno to, toda boljše. Dobra domača gostilna mora biti, skratka, po nečem (dobrem) znana! Omenite komurkoli Ančko in odgovoril vam bo: 'Štruklji!' Ravno to pa je tisto, kar (najbolj) manjka slovenski nacionalni kuhinji. Recite komurkoli: 'Slovenija,' in kaj vam bo odgovoril? Kranjska klobasa? Potica? Žlikrofi? Prekmurska gibanica? Štruklji? Žal ne! Zato, ker je premalo Ančk!
Najbolj znani slovenski štruklji so sirovi, drobnjakovi, ajdovi z orehi, čokoladni in Ančkini, ker je testo enako voljno, tanko, velikokrat zvito in malo lepljivo kot pred 50 leti, saj so jajca in skuta z bližnjih kmetij, moka iz mlina v Prebačevem, tudi zdaj, ko je sin Marko v kuhinji (Jurka in Toni pa še vedno med gosti), pa se kuhajo sproti in v krpi, zato moramo nanje vsi čakati, politiki, ki se jim mudi na Brdo, potniki, ki jih čaka letalo, poslovneži, katerih čas je denar, in vsi mi drugi, navadni gostje, ki smo pač lačni.
Besedilo: Uroš Mencinger, Šola okusov
Kaj priporočamo?
Ko je bila Ančka še pri Laknerju na Kokrici, smo se tja vozili samo zaradi štrukljev. Ne le, da so bili (slani drobnjakovi in sladki ajdovi z orehi) najboljši, temveč druge gostilne še niso 'vedele', da so štruklji slovenska jed … Od takrat se je toliko spremenilo, da je štrukljev v drugih gostilnah že preveč, Ančka pa je postala Hiša in (tudi) hotel. Toda njeni štruklji so še vedno najboljši! Zato, ker v Ančko gremo na štruklje, teh pa ni brez zrezkov … Ančka je prava domača gostilna (Slovenija), zato, ker si v njej vedno naročimo, kar smo si že zadnjič in kar nam piše v genih.
Prostor
Svetle lesene klopi, temni pleteni stoli in fini pogrinjki, ki pa so tako kot nova terasa bolj sproščeni in manj tradicionalni. Ančka je svetlejša, lepša, nova, toda še vedno enako domačna in gostoljubna.
Vinska ponudba
Ančka ima stalne vinske vire (Goriška Brda, Vinakoper, Kupljen, Čurin, Gaube …), zato je nekaj odprto, nekaj pa tudi iz buteljk; in ni vse le z ostankom sladkorja.
Izbrane jedi iz menija
Govedina v solati
Govedina v solati s čebulo in bučnim oljem. Govedina se sicer drobi, saj je vse dala za dobro juho, vseeno pa je še dovolj sočna, da njen vinaigrette ostaja v ozadju mesnosti. Če je marsikje (drugje) čebule v njej preveč, jo tukaj loviš na vilice, kar za nadaljevanje sploh ni slabo. Tudi manjše porcije so pri Ančki večje, zato je dobro, da hladna predjed ostaja lažja, na mizi pa je za vsak slučaj še bučno olje.
Lisičke z jajci
Ančka je institucija, zaradi štrukljev, rezancev, zrezkov in stalnih gostov. Zato se v Ančko ne gre radoveden, temveč lačen. Ančka je, skratka, stalnica; radi jo imamo, ker je vedno enako, ne pa vedno drugače. Zato v Ančki nisi nezadovoljen, ker znaš jedilni list že toliko let na pamet, temveč si vesel, ker ti kljub temu danes, ko so tako sveže, dišeče, majhne in čvrste, priporočajo ”za naprej” lisičke z jajcem. Seveda bi bil še bolj vesel, če bi bilo ob mesu tudi vsaj nekaj (zelenjavne) sezone, a te takšne lisičke s tako rumenim jajcem in toliko zelenega peteršilja hitro potolažijo.
Jelen v lovski omaki
Manjša porcija vseeno napolni velik krožnik … Zasluga pa ne gre le radodarnemu rezanju sirovih štrukljev in jelenovih medaljonov, temveč tudi polivanju omake iz jušne zajemalke. To ni, namreč, fina in visoka omaka, ki bi ji reduciranost merili s hrbtom žlice, temveč stara-dobra gostilniška omaka, ki ji gostljatost merimo z globino žlice. V tej omaki vse plava, od poprovih zrn do čebulnih sledov, in v tej omaki se vse utaplja, od lanskih jurčkov do sveže kuhanih štrukljev, toda ta omaka ne sme biti niti za malo boljša, ker ravno takšno si želiš, ko greš v domačo slovensko gostilno nekaj ”našega” pojest. To je, namreč, omaka, ki jo poznajo vse izdaje Kalinškine kuharice in vse generacije Ančkinih gostov. To je, skratka, omaka, ki ima ravno takšen nadokus, kot ga nosimo v genih, pa čeprav zaradi tega ni po okusu sodobne kuhinje.
Sladki štruklji
Ančka nima dolgega jedilnega lista, na katerem bi bilo vse le zato, da nič ne zmanjka, saj ima dovolj svojih posebnosti, da gostje jedilnega lista sploh ne potrebujejo. Posledično je kratko tudi sklepno poglavje, ki ponuja vroče višnje le zato, ker jih drugje več ni, palačinke, ker tako veleva gostilniška tradicija, panakoto, ker še vedno obstajajo gostje, ki mislijo, da je to moderno, in zavitek, ker je po okusu zvona, ki krasi fasado Ančkine hiše. Velika večina si tako naroči vedno isto: pol ajdovega z orehi in pol čokoladnega štruklja.
